Obrnilo se je 1000 km in minilo je štirinajst dni in končno se oglašava v Slovenijo. Takoj na začetku potovanja naju je spremljal de, zato sva bila prisiljena, da sva v Vinici prevedrila kar dva dni in čakala na izboljšanje. ......... za celoten dnevnik klikni na: preberi vec
Slike so na voljo v galeriji!!
2.6.06 (Šentjernej-Vinica-Ogulin-Saborsko-Plitvice-Vrhovine-Gospič-Šibenik-Split-Imotski-Mostar-Međugorje-Dubrovnik) 16.6.06 Lepo pozdravljeni vsi skupaj! Obrnilo se je 1000 km in minilo je štirinajst dni in končno se oglašava v Slovenijo. Takoj na začetku potovanja naju je spremljal de, zato sva bila prisiljena, da sva v Vinici prevedrila kar dva dni in čakala na izboljšanje. Šele tretji dan sva se podala čez mejo in po 100 km kolesarjenja prispela do Plitvic. Nastanila sva se v lesenem kiosku za prodajo sirov in štrudlov, tako, da sva imela streho nad glavo. Zjutraj naju je presenetil de in prodajalka s katero sva hitro navezala stike, od nje sva kupila sir in ona nama je dovolila, da tam prespiva še naslednji dan, če bo padal de. Po jutranji kavici in zajtrku se je nebo odprlo in ogledala sva si jezera in slapove, raj za fotografiranje. Po ogledu je spet začelo deevati, tako da sva res bila prisiljena ostati še en dan. Četrti dan sva se po deju odpravila do kraja Vrhovine, kjer sva mislila iti na vlak proti Šibeniku. Ko sva prispela do elezniške postaje je posijalo sonce, tako da sva nadaljevala pot do Gospiča. Tam sva prespala na elezniški postaji in se zjutraj s kolesom podala naprej proti Šibeniku. Pot naju je vodila čez juni Velebit, potem pa spust proti Kninu. Na poti sva si še ogledala slapove Krke in po priblino po 200 km v večernih urah prispela do Šibenika. Naslednje jutro sva šla v kamp in se šla turista (kopanje, pitje piva...). Naslednje jutro sva si ogledala mesto in ko sva se odpravljala proti Splitu je začelo deevati, a naju to ni ustavilo. Po nekaj kilometrih se je razjasnilo, tako da sva imela lepe pogoje za kolesarjenje. Nekaj kilometrov pred Splitom v Kaštelu sva si našla poceni kamp in tam prenočila. Naslednji dan sva si ogledala Split in si naredila nedeljsko kosilo (klobasice na aru s solato) ter tam ostala do naslednjega jutra. Zjutraj sva šla še enkrat v Split, si ogledala pomorski muzej ter peljala kolesa na servis zaradi manjših teav. Nabita z energijo in s popravljenimi kolesi nadaljevala pot proti Bosni. Noč sva preivela na planoti 50 km pred Imotskim in ga tudi drugi dan obiskala (Rdeče in Modro jezero-gorska jezera v kanjonu). Nato sva prečkala mejo in prispela v BIH ter po 100 kilometrih razgibane poti prispela v Mostar. Po krajšem sprehodu po starem delu mesta, nama je takoj prirastel k srcu saj je zelo lepo (medine, mošeje, dobra hrana...). Naslednje jutro sva še malo uivala lepote mesta in ob prijaznih ljudeh naredila še par fotk in se podala proti romarskemu kraju Međugorje. Tam se nama je prikazala Marija a le kot kip. Do večera sva kolesarila in si našla prenočišče ob neki reki. Zjutraj naju je zalotil lastnik zemljišča in namesto, da bi naju nahrulil je sam vprašal zakaj sva postavila šotor v blatu, jaz pa sem odgovoril: "Kaj ne veste, da je ponoči padal de?" Malo sva še poleala in počakala, da so se posušile stvari, pozajtrkovala in odpujsala proti Dubrovniku. Zvečer sva prispela v Dubrovnik ter utrujena od 120-ih kilometrov hribovite poti prespala kar na plai. Danes sva si ogledala mesto, ki se po lepoti lahko kosa z Mostarjem. Sedaj sva v kampu in se spet špilava turista. Jutri adijo Hrvaška in dober dan Črna gora. Lep sončni pozdrav iz Dubrovnika!JERNEJ TRAMTEJANEZ JORDAN17.6.06 (Dubrovnik-Boka kotorska-Cetinje-Podgorica-Durmitor-Podgorica-Ulcinj-Skoder-Tirana-Elbasan-Struga) 25.6.06 Trenutno se oglašava iz Struge pri Ohridskem jezeru po 1570 km prekolesarjene poti v 24 dneh potovanja. Kot veste naju je na začetku oviralo slabo vreme, sedaj pa se boriva proti močnemu soncu tako, da večinoma kolesariva v jutranjih in večernih urah. Prva postojanka v Črni gori je bila Boka kotorska in sicer v kraju Prčanj. Naslednji dan sva se odpravila v notranjost Črne gore in vse poti, ki vodijo v notranjost so hribovite. To je bil do sedaj najteji vzpon saj sva se iz 0 m.n.v. dvignila na 1500m. Pri tem sva imela velike teave z vodo a k sreče se je dobro končalo. Iz tega sva se marsikaj naučila. Nato sva mimo Ivanovih korit in Cetinj prispela do Podgorice, kjer sva pustila kolesa na avtobusni postaji in hkrati spoznala mlad francoski par. Po prespani noči na avtobusni postaji smo se skupaj z vlakom odpravili v nacionalni park Durmitor, kjer je drugi največji kanjon na svetu (1300m). Ob tej prtilonost sva šla na raft po reki Tari ter se naslednji dan odpravila nazaj po kolesa. Zatem sva šla nazaj na obalo mimo Ulcinja skozi na novo zgrajeni tunel do meje z Albanijo.V črno goro se bova vsekakor še vrnila saj sva se počutila zelo dobrodošlo in ljudje so nama vlili veliko pozitivne energije. Albanija je kljub svarilom črnogorcev, da je nevarna ostala v lepem spominu. Magistralke in lokalne ceste se lahko primerjajo z našimi, ljudje pa prijazni inradodarni. Teave je nama delal samo sporazumevanje, čeprav se tudi najdejo angleško govoreči. Sicer pa se da z rokami vse dogovoriti.Albanijo sva prečkala mimo Ulcinja iz črnogorske strani v smeri Skodra. Prvi dan naju so noge ponesle 30 km naprej od Tirane proti vzhodni smeri. Tam sva na nekje 800 m višine prespala prespala v hotelu, naslednji dan pa mimo Elbasana prečkala mejo z Makedonijo, kjer trenutno uivava na obali Ohridskega jezera.V naslednjih dnevih pa začneva novo poglavje najinega potovanja – GRČIJA! Lep pozdrav v Slovenijo!JERNEJ TRAMTE
27.6.06 (Bitola-Florina-Kastorija-Meteora-Atene) 2.7.06 Trenutno sva po nekaj manj od 2000 km prekolesarjene poti v Atenah in ne moreva verjeti, da deuje. To je za naju eden bolj osveilnih dnevov, saj so temperature cez dan neznosne. Včeraj je blo ob 21:30h 30 stopinj celzija. Makedonsko mejo sva prestopila preko Bitole v Florino, kjer sva se cez prelaz 1650m spustila v Kastorijo. Bolj sva se bliala vrhu bolj je bilo strmo. al imava tak zemljevid, da ne veva kje točno so klanci in tudi ne kako visoki so prelazi tako.V Kastoriji (mestece, ki je nastalo s trgovanjem usnja) sva si našla zatočišče ob jezeru. Naslednji dan sva krenila proti Meteori, do katere nisva prišla, saj sva dvakrat zalutala. Nekaj časa sva kolesarila tudi po avtocesti. Pozneje sva zvedela, da je to v Grčiji dovoljeno. Ko se npr. konča magistralka ali krajevna cesta se kar naenkrat začne avtocesta. Sicer pa so ceste zelo dobre in široke tako, da s prometom nisva imela nobenih teav. Prespala sva nekje v gozdu, naslednji dan pa po 40 km prispela v Meteoro, kjer je več samostanov postavljenih na skale visoke 100 metrov in široke kot samostani. Tam sva se odločila ostati se en dan, da si jih podrobneje ogledava in spoznala dva spanca, ki sta prisla na štirinajst dnevno plezanje po skalah Meteore. Po dolgem casu sva se spet sprostila ob nekaj steklenic piva Po napornih in vročih dnevih kolesarjenja sva se odlocila, da se malo odpocijeva in spremeniva plan. Tako sva se z vlakom odpravila do Aten, kjer se trenutno nahajava. Skoraj v centru sva si našla poceni hotel in si jih v dveh dnevih ogledala. Ker imava mednarodno študentsko kartico ISIC sva si vse muzeje in Akropolo ogledala brezplačno. Sicer pa naju noge bolijo bolj kot bi prehodila toliko kot sva največ prekolesarila v enem dnevu! Jutri pa greva s trajektom na dva izmed otokov v Kikladih. Potem pa naju čaka se Peloponez. Lepe pozdrave v Slovenijo!JERNEJ TRAMTE
2.7.06 (Atena-Naxos-Ios-Atena-Korintos-Mikene-Argos-Tripoli-Olimpija-Patras) 14.7.06 Po tridnevnem ogledu Aten sva se odločila, da obiščeva najbolj zelen otok Naxos v grških Kikladih ter manjši Ios, ki lei poleg njega. Iz celine sva se odcepila ravno, ko je deevalo in mislila sva, da sva pobegnila slabemu vremenu. A zlomka, tam naju je ujel tako močan veter, da enskam tudi taft za vse vremenske razmere ni pomagal obdrati frizure. Za tri dni so prekinili vse trajektne povezave tako, da sva bila na otoku nemočno ujeta. Kljub vetru sva se odločila, da prekolesariva del otoka in si ogledava naravne lepote. Ko se je veter umiril sva šla še na otok Ios, ter se po enem dnevu vrnila v Atene, kjer se je Janez odločil, da prekine potovanje in gre domov. Tako sem sam nadaljeval po Peloponezu.Mimo Korintskega prekopa, ki Peloponez loči od celinske Grčije sem kolesaril do odcepa za Mikene po avtocesti ter si nekaj kilometrov naprej po lokalni cesti našel nočno zatočišče v nasadu Oljk, kjer so me ob prihodu napadale leteče kobilice in se zaletavale vame kot kamikaze v vojaške ladje. Po prespani noči sem kmalu prispel v Mikenes, si ogledal arheološko najdišče nekdanjega mesta ter po lokalni cesti nadaljeval proti Argosu, kjer so me obkroali nasadi pomaranč. Njihov vonj me je popeljal do Milija, kjer se začne hribovita cesta čez prelaz do Tripolija. V 35 kilometrih doline te ceste ni bilo nikjer vode, a k sreči sem se iz izkušnje v Črni gori nekaj naučil ter se za vsak slučaj oskrbel s 4 litri vode. To mi je pomagalo, da sem spodobno prekolesaril prelaz. Namreč na avtokarti Grčije, ki sem jo uporabljal niso označene višinske točke, zato so bile odločitve še teje in negotove. To noč sem prespal od Tripolija nekaj kilometrov naprej ob vinogradu. Trte so v teh krajih za polovico manjše kot pri nas, zato sem se malo teje skril pred blinjo cesto a vseeno sem se tam počutil domače kot v očetovem vinogradu.Naslednji dan sem prispel v Olimpijo preko čudovitih zelenih hribov poraslih s smrekami in borovci. Med, je eden večjih izvoznih produktov tega okraja, kar je bilo močno opazno. Povsod je postavljeno polno čebeljih panjev rumeno-modrih barv, ki krasijo travnike. Tam pridne čebele za nas pridobivajo med iz visokogorskih cvetlic in smrekovih vršičkov tako, da sem kupil vsakega po en kozarec. Ko sem prispel v Olimpijo sem poskušal odpreti novo olimpijsko disciplino v svoji kategoriji, a mi to al zaenkrat še ni uspelo. Prespal sem v kampu, naslednji dan pa v poznih popoldanskih urah prispel v Patro, kjer sem si še ogledal koncert kitajske tolkalske skupine, nato pa ob polnoči s trajektom zapustil Grčijo ter po 32 urah prispel v Benetke iz kjer sem z vlakom odšel v LJ.Prvič po 6-ih tednih sem se spet vozil po slovenskih tleh. Počutil sem se domače kot v svoji postelji. V bistvi takoj, ko sem izstopil iz vlaka sem izgubil občutek turista. Barva moje polti me je označevala in govorila, da je za mano kar nekaj kilometrov. Ko sem prispel domov je na kolesarskem števcu kazalo 2552 km. V mesecu in pol potovanja s kolesom sem se srečal z vročino in mrazom, z dejem in sušo, z lepimi in včasih zelo tekimi trenutki. Videl sem veliko različnih kultur in navad, ki človeka postavijo na realna tla. Predvsem slike o nekaterih deelah, ki so zakoreninjene v naših glavah so lahko izkrivljene ali pa so stvar preteklosti. V Albaniji npr. sploh nimajo slabih cest in vse prej kot, da me okradejo sem pomislil, da mi za kolo pripnejo prikolico njihovih dobrot. Za hitre in nekulturne voznike pa si vse prej zasluijo sloves črnogorci in ne grki. O teh in drugačnih stvareh bom pisal še v Šentjernejskem glasilu.Potovati s kolesom mi pomeni imeti zelo močan stik z okoljem do katerega sem se moral naučiti negovati spoštovanje, da mi je vračal lepoto, ki sem jo doivljal. JERNEJ TRAMTE
| < Prejšnja | Naslednja > |
|---|
